Kaj če tvoja vrednost ni odvisna od tvoje produktivnosti?

Kako na koncu dneva veš, da si vredna?

Šteje to, koliko si ta dan dosegla?
To, kaj si dobrega naredila ali doživela?
Tudi, če nisi doživela in naredila nič dobrega, šteje to, da si vsaj ohranila pozitiven odnos?
Kaj pa če ga nisi ohranila?

Kaj na koncu dneva določa tvojo vrednost?

Narediva nekaj korakov nazaj in poglejva, kako si prišla do tega trenutka.

Da si se sploh rodila, je bilo potrebno, da se spoznata tvoja starša, verjetno sta se zaljubila (ali pa tudi ne), spala skupaj in tvoja mama je zanosila.
Nosila te je 9 mesecev (+/- kakšen teden) in te rodila (verjetno je bilo precej naporno, a se je potrudila zate), nekdo pa ji je zelo verjetno pri tem pomagal.

Vedno so ti dali dovolj hrane, da si rasla in se razvijala. Trudili so se, da bi dovolj spala in so skrbeli zate na vse načine, ki so jih poznali in zmogli. Previjali so ti pleničke, ti peli, te kopali, ti brali pravljice, te potolažili, ko si jokala.

Naučili so te govoriti, hoditi, teči, voziti kolo, plavati, brati (nekdo je še prej napisal in objavil vse knjige, ki so ti jih brali), pisati, dali so ti barvice v roke in čas, da si ustvarjala svoje prve umetnine.

Šla si v vrtec (ali v varstvo) in v šolo, kjer si se naučila bolj kompleksnih konceptov, dobila si na razpolago veliko znanja, ki ga je človeštvo do te točke v času osvojilo, imela si družbo, spoznala si prijatelje.

Šla si v srednjo šolo in preživela puberteto z vsemi vzponi in padci, ker so se ti kljub vsemu na tej bolj ali manj težki poti ponudile rešitve iz tvojih kriz.

Kakorkoli se je ta pot zate individualno nadaljevala, dejstvo je, da si zdaj tu - dihaš, imaš telo, imaš pred sabo ekran, ki te prek interneta povezuje s širnim svetom in ti omogoča dostop do vseh informacij, ki bi te lahko zanimale (in še več takih, ki te ne:)). Živa si in s svojim življenjem lahko nekaj narediš - karkoli, v bistvu.

Meni se zaradi vsega tega zdi, da se je Vesolje zarotilo - v tvoje najvišje dobro.

Zate je bilo vedno tako ali drugače poskrbljeno. Tudi ko se ti je zdelo, da gre vse narobe, so se vedno našle nekakšne rešitve. Tvoji Angeli so gotovo skakali okoli tebe in se na vse pretege trudili, da bi bila dobro in da bi prepoznala, da si ljubljena.

Kaj ko bi - vsaj za en dan - predpostavila tole:

Za to, da si VREDNA, ti ni treba storiti nič drugega kot le obstajati.

Dovolj je, da zgolj SI.

In že zato si vredna in Vesolje se bo še naprej trudilo v tvojo korist.

Še enkrat si preberi to misel in jo predihaj.

Ničesar ti ni treba narediti, da bi imela vrednost. Vredna si že zato, ker si, ker obstajaš.

Čutiš svobodo tega?

Ni ti treba narediti niti ene stvari s svojega seznama obveznosti, da bi bila vredna.

Zdaj, ko je to jasno, te vprašam: kaj pa BOŠ naredila - iz čistega veselja, ker pač lahko?

Kaj si tvoja duša želi narediti? Po čem hrepeniš? Česa se boš lotila, zdaj ko je jasno, da ti ničesar ni treba?
Kaj te veseli? Ob čem zapoje tvoje srce?

Pojdi in naredi to, dragocena dušica.

Z ljubeznijo zate,

Sanda