Ko obtičiš z medvedom na ramenih, lahko narediš le eno

Tako kot ti sem se tudi jaz že neštetokrat znašla v situaciji, ko me je čakala pomembna odločitev. Kaj študirati? Ostati v zvezi ali jo prekiniti? Sprejeti službo ali počakati na naslednjo priložnost? Se preseliti ali ostati tu? ... Če si kot večina ljudi, je pomembnih odločitev tudi v tvojem življenju malo morje.

V trenutku, ko je takšna odločitev pred nami, imamo občutek kot da se je tristokilski medved ležerno usedel na naša ramena in tam ostal (medvedi so res tako težki, sem poguglala). Odločitev, kakršna koli že bo, bo zagotovo definirala naše življenje v celoti. Vsaj tako se takrat zdi.

Če se odločim za opcijo A, me čaka 30 let te iste službe, vmes poroka, družina, hiša, pes, dva avta, potem bodo otroci zapustili leglo in počutila se bova sama in čaka naju žalostna upokojitev, najbrž z bolj majhno pokojnino. Baaaah, kaj je sploh smisel življenja?
Če se odločim za B, vidim zanimivo kariero z vzponi in padci, vendar - a bom na ta način srečala svojega bodočega moža ali bom večno samska? Najbrž bom ostala sama in na stara leta skrbela za svojih 12 mačk. Baaaah, kaj je sploh smisel življenja?

Medtem ko nam medved sedi na ramenih, smo paralizirani. Odločitev se zdi (in ravno zato tudi je) nemogoča. Vsak milimetrski premik ima potencial, da bo imel nekakšne bolj ali manj fatalne posledice za našo dolgoročno prihodnost.

Imam občutek, da mi intuicija govori A. Ne, čakaj... pravi B. Ne, narobe slišim, C je rekla. Zavemo se, da smo izgubili stik s sabo. Na radijski postaji, kjer smo nekoč slišali glas svojega notranjega vodstva, sedaj šumi. Najbrž zato, ker se je medved usedel na radio in ga zdrobil.

"Draga moja," sem nekoč rekla sestri, ko je tako zmečkana pod medvedom sedela na postelji in že ne vem kateri dan zapored trpela zaradi neke najbolj pomembne odločitve v življenju. "Kaj je sploh tvoj problem?" sem jo vprašala.

"Ne vem, kako naj se odločim," je rekla s porazom v glasu. "Kje bom čez 10 ali 20 let, če izberem to službo? In če namesto službe zdaj odpotujem, kaj če nikoli zares ne uspem zgraditi kariere? Kakšne posledice bo to imelo za mojo samozavest -in poleg tega se sprašujem, zakaj sem potem sploh študirala- in kako bom tako nesamozavestna in brez kariere zaslužila dovolj, da si ustvarim vse tisto, o čemer sanjam?"

In takrat sem ga zagledala, kosmatinca. Tišči jo dol kot je že neštetokrat tiščal mene. Samo pokazala sem ji ga in že se je razblinil, njena odločitev pa je bila naenkrat lažja. Medved je bil namreč njena iluzija o tem, da se v tistem trenutku odloča za celo življenje. Da mora zato vnaprej predvideti, kam jo bo ta ena sama odločitev pripeljala čez leto, 5 ali 50. A ko skušamo v enem samem trenutku zajeti celotno prihodnost življenja, nič ne zgleda ravno privlačno.

V resnici nikoli ne vemo, kakšne bodo posledice katerekoli odločitve. Vse, kar si napišemo na sezname za in proti, kar predebatiramo z bližnjimi in o čemer se posvetujemo z zvezdami, je potrata časa, ker nihče zares ne more zagotovo vedeti, kaj bo sledilo čez leto, pet ... ali že naslednji dan. Vse to so poskusi nekega prestrašenega dela nas, da ustvari nadzor, pa čeprav je ta nadzor popolna iluzija.

V resnici je namreč pomemben le naslednji korak in zaupanje, da je to dovolj. Le nad naslednjim korakom imamo nadzor. Le ko bomo naredili naslednji korak, bomo lahko videli, kakšna je videti pokrajina pred nami. In le iz tistega koraka bomo lahko naredili še naslednjega in naslednjega, vsakič iz novega izhodišča in z novimi informacijami.

Tako kot otrok ne more steči preden shodi in ne začnemo graditi hiše pri strehi, ne moremo sprejemati odločitev za čez 20 let. Vsaj ne zares. Lahko pa se odločimo slediti svojemu notranjemu občutku in zaupati, da če bomo z naslednjim korakom  pomirjeni, in z vsakim naslednjim prav tako, bo tudi čez 20 let z nami vse v redu.

Če si torej na razpotju in se odločaš, kam naprej, ti toplo priporočam, da ne delaš projekcij vpliva te odločitve na tvoje življenje (in svetovno gospodarstvo) čez 5 ali 20 let. Prepoznaj, kako se želiš počutiti, in naredi le en sam korak, ki te bo pripeljal bliže k temu občutku. Ta občutek je tvoj pravi cilj in šele ko ga boš doživela, boš videla, kam naprej.

Brez 300 kilogramov nepotrebnih strahov bo odločitev vsekakor lažja.

• Zdaj si ti na vrsti! Kakšne so tvoje strategije za lajšanje teže pomembnih odločitev? Si tudi ti kdaj imela medveda na ramenih in kako si se ga znebila (če si se ga)?
  
• Veš za koga, ki se sooča z veliko odločitvijo in bi mu napisano olajšalo delo? Pošlji mu povezavo in mu polepšaj dan.
  

---